Slavko Vetrih se  je rodil 22.09.1956 na Hvavčevi domačiji v Spodnjem Doliču pri Vitanju, kjer z družino živi še danes.

Čas otroštva je zapolnjen s tegobami in radostmi kmečkega fantiča-pastirčka, za veliko lepih trenutkov je hvaležen številnim pesmim stare matere, mnogoterim pripovedkam dobrodušnega dedka, ostaja spomin na številne melodije, ki jih iz diatonične harmonike izvablja oče, zelo  poznan in  cenjen ljudski muzikant. Verze Jurija Vodovnika sliši iz maminih ust, Vodovnikovo rojstno Skomarje občuduje izpred mamine rojstne hiše.

Usoda petero otrokom nameni prezgodnjo smrt staršev, Slavko nasledi domačijo. Po končani poklicni šoli sledi zaposlitev v tovarni, kasneje v celjski bolnišnici. Ob službi, kmetovanju in celoviti obnovi domačije, ter številnih drugih obveznostih, ni veliko časa za pisanje. Prve verze zapiše šele v »Kristusovih« letih z namenom ohranitve starih narečnih izrazov, opravil in običajev, sledijo besedila za  skupine ljudskih pevcev. Vse, kar ustvari, zaradi pomanjkanja časa ustvari predvsem ponoči.

Kmalu sledi sodelovanje z različnimi ansambli: Podkrajski fantje (Oglarska), Rosa (Koroške dečve-naslov prve kasete), po želji takratne pevke ansambla Natalije Verboten, daljne sorodnice, nastanejo še Koroški Pobi. Več melodij posnamejo Fantje izpod Rogle,  pesem poglejte ga Pohorca, da kasneje ime osrednji vsakoletni turistični prireditvi v Gorenju nad Zrečami. Ansambel Simona Legnarja posname med drugimi vižo Dedek, ki jo čez desetletje na novo posnamejo Modrijani,  lepe viže ustvari ansambel bratov Slatinek, Primož Založnik posname Na Olcariji, Pavel Skaza jo priredi za godbo na pihala, v izvedbi ansambla Trs zazveni pesem Viharnik, s Francem Žerdonerjem ustvarita Lastovke in še kaj, Odpev posname lep spot na temo Stare slike …

Je  prejemnik občinske Prešernove nagrade in več priznanj in nagrad iz drugih področij delovanja. Vrsto zadnjih let opravlja delo zavarovalnega zastopnika, kmalu bo delovnih let dovolj za upokojitev.

Lepo mu je  ob družini, posebej ob vnuku Žigi in vnukinji Lili.

Vse resneje razmišlja o izdaji pesniške zbirke in še piše-vrsto let pogrebne govore, govore za različna praznovanja, zapisuje zanimive zgodbe in še vedno pesni.

Za upokojitev ostaja povsem brezpredmetnih 12 let županovanja v Občini Vitanje. Na ta čas je vezan  upravičen ponos na izdajo odličnega občinskega glasila Vitanjčan in na neponovljiv, izjemno uspešen razvoj občine, vsled sedanjega nerazumevanja poslanstva Ksevta, ki mimogrede ponese ime Vitanja širom sveta, pa mu je, namesto upravičenega in trdo zasluženega ponosa, grenko v duši ob spominu na vzdevek »vesoljski župan«.